Predvolilni programi in mi

Ce se ne motim, bomo imeli letos prvic v politicni zgodovini nase mlade drzave priloznost, ze pred volitvami primerjati programsko ponudbo kar nekaj strank, ki zelijo jeseni participirati v vodenju drzave; ja, seveda, tudi socialni demokrati bomo med njimi.

Ker bodo najrazlicnejsi ekonomski analitiki od skrajno liberalnega, torej bogu trga zapisanega, pa tja do v absolutno sposobnost Drzave zaverovanega svetovnega nazora, ze zelo kmalu zaceli secirati in razvrscati programe, jih ocenjevati glede na njihovo moznost pripeljati Slovenijo na vrh katere koli gore ze oziroma svetilnika, lahko pricakujemo vroce poletje in se bolj z elektriko nabit del strokovne razprave v predvolilnem casu. Ja, seveda je jasno, da je zgolj moja pobozna zelja, da bi bila razprava pred volitvami lahko tudi strokovna in, da bodo po vsej verjetnosti volitve zmagovali najrazlicnejsi populizmi crno-bele logike, vendar pa je zato se toliko bolj nasa naloga, da se v nasem programu spustimo s piadestala tako imenovane “”strokovnosti”” na raven razumljivega do te mere, da za posamezno sporocilo ne bomo potrebovali vec od enega stavka.

Nekateri programi so bili v zadnjem casu ze predstavljeni in 5. julija je obljubljeno, da bomo tudi socialni demokrati sprejeli Alternativni vladni program za obdobje 2007-2013. Pri tem se mi zastavlja kar nekaj vprasanj o ZAKAJ smo ga pripravili in tudi KAKO je prislo do njega?

Zakaj ga torej potrebujemo? Zato, ker imamo resni namen zmagati na volitvah in ga bomo, potemtakem, potrebovali. Zato, ker zelimo volilcem in volilkam pokazati, kaksna bo “”nasa (skupna) pot”” do boljsega zivljenja in sozitja v Sloveniji; izbira bo potem itak njihova. Zato, da bodo tudi nasi bodoci partnerji v vladi vedeli, od cesa ne odstopamo in kaj lahko od nas pricakujejo (in, mogoce se bolj pomembno, cesa ne…).

Vendar pa predstavlja priprava vsakega strateskega dokumenta predvsem proces, v okviru katerega se ustvarjajo strokovne skupine, izvajajo partnerske razprave z cim vec ciljnimi skupinami tako strokovne, kot tudi splosne javnosti, skratka proces v okviru katerega se ustvarja kriticna masa pripadnikov idejam in ideji, da bodo spremembe ter poti zapisane v programu, odslikavale tudi vsaj delcek realnosti posameznika in posameznice, soudelezene v tem procesu. Program mora torej biti razumljen kot skupni rezultat nekega procesa, v katerem je bilo soudelezenih – tako ali drugace – cim vec “”ljudi, ki mislimo dobro””.

Priprava dolgorocnega strateskega dokumenta razvojne narave – in program stranke, ki zeli vladati to tudi je – nikakor ne sme biti omejen na ozko skupino strokovnjakov in strokovnjakinj, ki tam na Levstikovi, v prevrocih podstresnih cumnatah in brez klima naprav, svicajo, ko jim profesorji, poslanci ter strokovnjaki razlicnih neodvisnih institutov skupaj nosijo materiale, ki naj bi govorili o “”nasi skupni poti””. Borut rad v svojih nastopih poudarja, da je v pripravo AVP bilo vkljucenih 300 posameznikov in posameznic; to me vse prevec spominja na zaklinjanje Velikega Reformatorja JPD-ja in Velikega Vodje JJ-ja, kako nas je bilo pri reformah aktivno vkljucenih preko 200 ljudi. Ma, koga pa briga stevilka?! Kar je pomembno je, da ljudje program vzamejo za svojega, to se pa lahko zgodi samo v primeru, da so sodelovali pri njegovem ustvarjanju. In vladnih reform ljudje takrat niso vzeli za svoje, ker niso bili dovolj vkljuceni v njihovo pripravo, ker je vladajoca politika delala s figo v zepu – pac. A se lahko AVP-ju zgodi kaj podobnega?

Problem priprave vsake “”globalne strategije””, kot je to vladni program neke stranke je, da ima pripravljalec nemogoco nalogo, da najde zlato sredino med tem, da “”smo vsi vkljuceni in vsi enako pomembni”” ter tem, da se usmeri na najvec 3-5 prioritetnih podrocij – bolje 3 kot 5(…) – ter jasno pove, kaj je pomembno, vse ostalo pa je potem pac “”manj enako pomembno””.

Vendar je to zlato sredino mogoce najti v cim bolj participativnem in torej partnerskem procesu priprave programa. Tako kot mora vodstvo vsake politicne stranke cim bolj ziveti in dihati s potrebami in zivljenjem clanstva, saj le to zagotavlja trajnost stranki in njenim uspehom na obcasnih volitvah, tako mora tudi ozja strokovna skupina, ki pripravlja bodoci vladni program neprestano testirati svoja videnja in ideje z ljudmi “”na terenu””.

Ce tega zadnjega ni v zadostni meri, program ne more zaziveti – niti pred volitvami, se manj pa po njih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja